Z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) je določena obveznost delodajalca, da mora načrtovati in izvajati promocijo zdravja na delovnem mestu – sistematične ciljne aktivnosti in ukrepi, ki so namenjeni vsem delavcem in se izvajajo za vse delavce pod enakimi pogoji, z namenom ohranjanja in krepitve telesnega in duševnega zdravja zaposlenih.
Delodajalec mora pisno oceniti tveganja, katerim so delavci izpostavljeni ali bi lahko bili izpostavljeni pri delu. Po izvedenem ocenjevanju tveganja za varnost in zdravje pri delu pa še mora izdelati in sprejeti izjavo o varnosti z oceno tveganja v pisni obliki. Izjava o varnosti z oceno tveganja vsebuje tudi načrt za izvedbo predpisanih zahtev in ukrepov in načrt ter postopke za izvedbo ukrepov v primerih neposredne nevarnosti (poleg tega tudi opredelitev obveznosti ter odgovornosti odgovornih oseb delodajalca in delavcev za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu).
Delovnopravni vidik promocije zdravja na delovnem mestu pa moramo ločiti od davčnega vidika. Plačil delodajalca za promocijo zdravja na delovnem mestu tako ne moremo na splošno izvzeti iz bonitet oziroma moramo upoštevati, da se ta plačila ne štejejo za boniteto le v primeru, če so izpolnjeni pogoji za izvzem po eni izmed določb, ki urejajo izjeme od bonitet (tretji in peti odstavek 39. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2)). Pri opredelitvi, ali se plačila za promocijo zdravja štejejo za boniteto ali ne, je potrebno upoštevati vsa dejstva in okoliščine posameznega primera.
Iz bonitete so izvzeta plačila delodajalca (vezana na izvajanje ZVZD-1), kot so npr.:
- plačila za zdravstvene preglede delojemalcev, ki jih je delodajalec dolžan zagotoviti na podlagi zakona, ki ureja varnost in zdravje pri delu in bi opustitev zdravstvenega pregleda oziroma plačila pomenila kršitev zakona in s tem kazensko odgovornost delodajalca;
- plačila za cepljenje delojemalcev, pod pogojem, da iz izjave o varnosti z oceno tveganja delovnega mesta delojemalca skladno s predpisi, ki urejajo varnost in zdravje pri delu sledi, da je treba takemu delojemalcu zagotoviti cepljenje;
- plačila za zavarovanje delojemalcev za nesreče pri delu, ki ga je delodajalec dolžan zagotoviti na podlagi zakona in bi opustitev zavarovanja oziroma plačila pomenila kršitev zakona;
- plačila delodajalca za dopolnilno izobraževanje in usposabljanje delojemalcev, ki je v zvezi s poslovanjem delodajalca, vključno z izobraževanjem in usposabljanjem v okviru izvajanja promocije zdravja na delovnem mestu v skladu z zakonom.
V okviru promocije zdravja na delovnem mestu se tudi ne štejejo za boniteto ugodnosti, ki jih delodajalec delojemalcu ne zagotavlja redno ali pogosto, če vrednost vseh bonitet v mesecu ne presega 15 EUR in ugodnosti manjših vrednosti, ki jih delodajalec zagotavlja vsem delojemalcem pod enakimi pogoji, kot sta zlasti regresirana prehrana med delom ter uporaba prostorov za oddih in rekreacijo in v drugih podobnih primerih zagotavljanja običajnih ugodnosti. Treba pa je opozoriti, da v kolikor določena ugodnost presega vrednost 15 EUR, se celotna ugodnost obravnava kot boniteta in ne le vrednost nad 15 EUR.
Prav tako je treba za vsak posamičen primer presojati pravilno obravnavo DDV (vprašanje odbitka DDV od plačil blaga ali storitev, namenjenih ukrepom promocije zdravja na delovnem mestu). Davčni zavezanec ima v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZDDV-1 pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij.
FURS je v pojasnilu Promocija zdravja na delovnem mestu navedel, da davčni zavezanec nima pravice do odbitka DDV na podlagi računov za stroške, kot so na primer:
- pomoči pri kritju stroškov telesne vadbe zunaj delovnega časa, kot so članarine za športne klube ali središča za preživljanje prostega časa;
- organizacije športnih dogodkov v podjetju;
- tečajev sprostitve in zaupnega psihološkega svetovanja.
Davčni zavezanec pa ima pravico do odbitka DDV (ob izpolnjevanju pogojev za odbitek DDV) za stroške, kot so na primer:
- zagotavljanje koles za vožnjo na krajših razdaljah znotraj velikega delovnega območja;
- tečajev za pridobitev kompetenc za obvladovanje z delom povezanega stresa.
Na podlagi vsega navedenega lahko ugotovimo, da davčni zavezanec nima pravice do odbitka DDV od nabav blaga oziroma storitev v okviru promocije zdravja na delovnem mestu, če teh stroškov neposredno nikomur ne zaračuna naprej in ti niso neposreden pogoj za opravljanje dejavnosti ter niso namenjeni za strogo poslovne namene.
Odhodki, povezani z zagotavljanjem in izvajanjem promocije zdravja na delovnem mestu, so davčno priznani le pod pogojem, da so ukrepi promocije zdravja na delovnem mestu vključeni v izjavo o varnosti z oceno tveganja (pri tem pa je treba upoštevati omejitve iz 29. člena Zakona o davku od dohodkov pravnih oseb (ZDDPO-2)). V kolikor odhodki ne bi bili skladni s predpisi o promociji zdravja na delovnem mestu, se ne bi šteli za davčno priznane odhodke (razen v kolikor bi bili ukrepi promocije zdravja na delovnem mestu obdavčeni z dohodnino – bonitete).
FURS je v svojih pojasnilih zapisal, da odhodki delodajalca, nastali z ukrepi za izvajanja promocije zdravja na delovnem mestu, ki se ne izvajajo na delovnem mestu med delovnim časom in ne izhajajo iz zdravstvenih tveganj neposredno povezanih z opravljanjem dela, praviloma ne izpolnjujejo pogojev za priznanje po 29. členu ZDDPO-2, razen če je tak konkretni ukrep neposredno predpisan z zakonom.
Primer:
Na podlagi ZVZD-1 je družba VZOREC d.o.o. sprejela pisno izjavo o varnosti z oceno tveganja, kateri bi lahko bili delavci izpostavljeni pri svojem delu.
V navedeni izjavi je določila posebne zdravstvene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati delavci. Prav tako je izdelala načrt aktivnosti, ki ga redno izvaja. Uvedla je program za spreminjanje nezdravega življenjskega sloga. V okviru tega programa je organizirala delavnice o zdravi prehrani, telesni aktivnosti, opuščanju kajenja ipd. Družba za izvedbo delavnic najame zunanje izvajalce in zato prejme račune.
Postavi se vprašanje ali so stroški izvedbe teh delavnic davčno priznani.
Glede na to, da je izvajanje programa predpisano z ZVZD-1, lahko ocenimo, da je izvajanje programa pogoj za opravljanje dejavnosti oziroma posledica opravljanja dejavnosti in je zato tudi skladna z običajno poslovno prakso. Odhodki, ki so povezani z izvajanjem delavnic so zato poslovno potrebni in posledično davčno priznani.
Delavnice za zaposlene prav tako ne predstavljajo bonitete.
Družba sme tudi odbiti DDV od prejetih računov za izvedbo delavnic, seveda če izpolnjuje splošne pogoje za odbitek DDV.
Na tak način lahko družba tudi obravnava npr. delavnice za obvladovanje stresa ipd.
V zvezi z navedenim je treba pojasniti, da se tovrstne delavnice oziroma izobraževanja lahko izvajajo na delovnem mestu ali na drugi lokaciji (v tem primeru gre za službeno pot, kar pomeni, da morajo imeti delavci pravilno izpolnjen potni nalog, saj je delavec upravičen do povračil stroškov, ki mu na tej službeni poti nastanejo), v delovnem času in so se ga dolžni udeležiti vsi delavci, razen upravičeno odsotni.
V kolikor pa družba izvede usposabljanje, ki je pretežno zasebne narave, torej nima podlage v programu in gre predvsem za druženje, športne aktivnosti (udeležba pa ni obvezna), govorimo o stroških namenjenih za oddih in rekreacijo zaposlenih, kar pa ima za posledico obračun bonitete (razen če gre za ugodnosti manjših vrednosti do 15 EUR v mesecu, ki se ne dajejo redno ali pogosto). V kolikor je obračunana boniteta, so tovrstni stroški tudi davčno priznan odhodek. V kolikor pa gre za ugodnosti manjših vrednosti (do 15 EUR, ki se ne nudijo redno ali pogosto), se torej boniteta ne obračuna, pa je davčno nepriznan odhodek. V nobenem primeru pa družba nima pravice do odbitka DDV od navedenih stroškov.
Primeri davčne obravnave stroškov v okviru promocije zdravja na delovnem mestu
- Nabava sadja, oreškov, vode (tudi avtomat za vodo) ipd., ki jih delodajalec nudi zaposlenim v delovnem času in na delovnem mestu – gre za ugodnosti manjše vrednosti, kar ni predmet obdavčitve zaposlenih (boniteta se ne obračuna). V primeru, da gre za ukrepe promocije zdravja na delovnem mestu in ocene tveganja na delovnem mestu, so stroški za delodajalca davčno priznani. Od prejetih računov odbitek vstopnega DDV ni dovoljen.
- Masaže, kiropraktiki ipd. na delovnem mestu in v delovnem času – če vrednost vseh ugodnosti v mesecu ne presega 15 EUR in te ugodnosti delodajalec ne zagotavlja redno ali pogosto, ni predmet obdavčitve zaposlenih (v kolikor je vrednost ugodnosti več kot 15 EUR mesečno oziroma delodajalec te nudi zaposlenim redno ali pogosto, podleže ugodnost v celoti obračunu bonitete). V primeru, da gre za ukrepe promocije zdravja na delovnem mestu in ocene tveganja na delovnem mestu, so stroški za delodajalca lahko davčno priznani (pod pogojem, da izhajajo iz zdravstvenih tveganj neposredno povezanih z opravljanjem dela). Od prejetih računov odbitek vstopnega DDV ni dovoljen.
- Nakup karte za terme, za kulturne prireditve, fitnes ipd. (delavec jih koristi izven delovnega časa) – če vrednost vseh ugodnosti v mesecu ne presega 15 EUR in te ugodnosti delodajalec ne zagotavlja redno ali pogosto, ni predmet obdavčitve zaposlenih, vendar je davčno nepriznan odhodek, prav tako DDV ni odbiten (v kolikor je vrednost ugodnosti več kot 15 EUR mesečno oziroma delodajalec te nudi zaposlenim redno ali pogosto, podleže ugodnost v celoti obračunu bonitete, zato je v tem primeru davčno priznan odhodek, DDV ostaja neodbiten).
- Plačilo letne fitnes karte, najem telovadnice ipd., ki jo delavci pod enakimi pogoji uporabljajo za šport in rekreacijo izven delovnega časa – gre za ugodnosti manjše vrednosti, zato ni predmet obdavčitve zaposlenih (boniteta se ne obračuna), vendar je davčno nepriznan odhodek, prav tako DDV ni odbiten.
Vir: FinD-INFO
ATLAS FINANCE d.o.o. Računovodski servis Nova Gorica